Žalostno, ampak zaradi človeškega faktorja se vožnja v napačni smeri dogaja znova in znova. Na to nas tu in tam spomnijo tudi mediji z objavo Dars-ovih posnetkov nadzornih kamer pozicioniranih na avtocestah. In takrat vedno znova pomislimo, kakšno srečo so imeli vsi udeleženi, saj so »jo za las odnesli brez prask«. Žal pa se vedno ne izide.
KAJ NAJ TOREJ STORIMO?
Če imamo srečo in po radiu slišimo le obvestilo, da je na našem odseku avtoceste voznik, ki vozi v napačni smeri:
- povečajmo pozornost in zmanjšamo hitrost, v nobenem primeru ne prehitevajmo, saj voznik v večini primerov vozi po njegovem skrajnem desnem prometnem pasu (z naše strani je to pas za prehitevanje);
- vozimo po desnem prometnem pasu;
- če je le mogoče, zapeljemo na počivališče in počakamo na preklic obvestila oz. se o tem pozanimamo na telefonski številki 112 (center za obveščanje) ali 1970 (prometno-informacijski center za državne ceste – PIC).
Če vozimo po desnem prometnem pasu avtoceste, ko se nam iz nasprotne smeri že nepravilno približuje drugo vozilo. V tem primeru:
- vklopimo varnostne utripalke, da opozorimo vozila za nami o nevarnosti;
- čim prej zapeljemo na skrajno desno stran smernega vozišča;
- s svetlobnimi opozorilnimi znaki opozarjamo voznika, da je njegova vožnja napačna in nevarna;
- pazimo na dogajanje za svojim vozilom;
- če imamo v vozilu potnike, naj nekdo takoj pokliče na tel.113 (policijo) ali 1970 (prometno-informacijski center za državne ceste – PIC) in jih obvesti o nevarnosti, tako se bodo tudi na portalih, ki so nameščeni nad AC lahko takoj pojavila opozorila za druge voznike.
Če pri prehitevanju opazimo, da se nam z nasprotne smeri nepravilno približuje drugo vozilo:
- vklopimo varnostne utripalke, da opozorimo vozila za nami o nevarnosti;
- se čim prej in čim bolj varno vrnemo na desni prometni pas – na skrajno desno stran smernega vozišča ter pazimo na dogajanje okrog našega vozila;
- nekdo v vozilu naj takoj pokliče na zgoraj omenjene telefonske številke in opozori na nevarnost.
P.S.
In še ena resnična anekdota, ki nam jo je zaupal dober prijatelj:
Bilo je lepo sobotno popoldne, ko se njegov 80. letni oče, sicer še zelo vitalen gospod, odloči obiskat grob svoje žene. Seveda z avtomobilom, da ne bo pomote. Da pa se ne bi vozil sam, osveščeni gospod povabi zraven še svoja prijatelja – starejši par, da se peljejo skupaj. Najhitrejša povezava do pokopališča je hitra cesta in seveda, za vitalnega gospoda, najboljša izbira.
Pot do tja ni predstavljala težav. No, za našega gospoda tudi pot nazaj ne. Pogovor v avtu je stekel in tudi vključevanje na hitro cesto je potekalo brez težav, saj prometa ni bilo veliko. Kot bi mignil, so bili že na četrt poti, ko njegov prijatelj opazi, da jim nasproti vozeči avtomobili »blinkajo«, trobijo in vozniki nekaj kažejo skozi šipo.
Seveda vase prepričan šofer hitro pomiri vznemirjenega prijatelja: »Pepi, pa saj veš, da me veliko ljudi pozna, me pač pozdravljajo.«
K sreči se je njihova avantura končala brez posledic.
